Animus

Likovni kritiki po navadi razvrščajo likovne ustvarjalce in njihova dela, več ali manj v skladu s stroko, v konvencionalne kalupe in klišeje, opremljene z nalepkami različnih slogovnih, motivnih, simbolnih, vsebinskih in še kakšnih opredelitev. Ob tem pa zavestno ali nevede dostikrat pozabijo, da je sleherni ustvarjalec povsem samosvoja in svobodna osebnost in ravno v tej neodvisnosti in samobitnosti enkraten in neponovljiv, zato je predalčkanje in etikiranje umetnikov z različnimi izmi bolj ali manj tvegano početje.

Prirojena likovna nadarjenost slikarke Nēne Borčilo je kmalu prerasla ljubiteljsko samozadostnost in zdrave ustvarjalne ambicije so jo pripeljale do odločitve, da se vpiše na zasebno Visoko šolo za slikanje in risanje v Ljubljani, kjer se ji je odprl povsem nov pogled na likovno umetnost in njene pestre izrazne možnosti.

Po uspešno končani formalni likovni izobrazbi si je slikarka natančno določila izhodišča, s katerimi na svojih platnih organizira oblike v dokončne forme, v katere je vključeno njeno miselno, čustveno in fizično posredovanje. Za njen način slikarskega razmišljanja je značilno, da poskuša na slikovni podlagi v enakovrednem razmerju združiti najpomembnejše likovne prvine v skladno celoto, s čimer doseže, ubranost in celovitost. Že od samega začetka si prizadeva ustvariti energijo slike, ki bo imela sporočilno moč, z znaki in simboli pa poskuša gledalcu posredovati določene miselne povezave, vendar mu z njimi nikoli ne vsiljuje svoje volje in mu ne narekuje, kako naj sliko gleda in kaj naj na njej vidi, saj je prepričana, da si zna vsakdo sam poiskati in razbrati ustrezno inačico njenega sporočila.

S številnimi eksperimenti si je ustvarila lastne izvirne vrednostne sisteme in se dokopala do spoznanja, da je poglavitni fenomen slike njena optična iluzija, zato slikarskega prostora ne gradi po načelu perspektive, temveč z nanosom prosevajočih barvnih plasti, ki love svetlobo prihajajočo iz ozadja slike.

Risba se na njenih platnih dosledno pojavlja, vendar ne enako očitno, včasih ji služi za poudarjanje prostorskih razsežnosti, večkrat pa se črta preoblikuje v dozdevne, umišljene podobe. Povsem svojo različico likovnega izraza si je zasnovala na temeljih spoštljivega odnosa do domačih in tujih mojstrov moderne umetnosti kot tudi historičnega slikarstva, vendar ne v smislu posnemanja, temveč v kritičnem vrednotenju vzgledov in pobud s trdnim naslonom na lastno izvirno videnje slikarskih možnosti.

Za doseganje in uresničevanje svojih ustvarjalnih snovanj uporablja poleg klasičnega nanosa barv na slikovno podlago tudi neformalne rešitve, vendar so različni tehnološki prijemi ( taktilnost pri uporabi tehnike kolaža, akvarel na platnu ) le sredstvo in ne cilj, zato so forme bolj ali manj odvisne od materiala, ki ga slikarka uporablja pri svojem ustvarjalnem delu.

Slikarstvo kot izrazni medij ji pomeni mnogo več kot le dosledno prenašanje vidnega pojava na slikovno podlago, saj zanjo velja, da pri uporabljanju zavestno izloči tiste podrobnosti, ki niso ključni nosilci njenega likovnega sporočila, in se osredotoči le na bistvo videnega in doživetega.

Pot do lastne slikarske resnice zanjo ni bila lahka in še manj enostavna, saj jo je ustvarjalno iskanje pripeljalo na sam rob nesnovnega slikarstva, ki pa ga ni nikoli dokončno prestopila, zavedajoč se, da njeno slikarstvo izhaja iz izročila in je ravno zato vsakič znova tehtala in preverjala svoja likovna izhodišča in smisel lastnega ustvarjalnega početja.

Vsebinski pomen pričujočega ciklusa posreduje gledalcu zanimivo zasnovano pripoved, ki se začne z genezo našega planeta in se nadaljuje z razvojem različnih civilizacij, kultov in religij, od namigov na stenske slike jamskega človeka do simbolov Mitre, krščanstva in budizma, ki pa imajo lahko tudi zodiakalni pomen in s tem kozmično razsežnost. Slikarka vidi edino rešitev globalnih kriznih razmer sodobnega časa v skladnem in strpnem sobivanju vsega človeštva, ki nas lahko obvaruje pred katastrofalnimi posledicami in nam zagotovi trdno prihodnost.

Jožef Matijevič, prof. umet. zgod. in zgod.